Dragotin Gustinčič je bil človek, ki je usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino in za seboj pustil ogromno sledi. Najpomembnejši pa je bil njegov vizionarski duh in tudi njegova neustavljiva želja po spremembah, zaradi katere si je nakopal ogromno težav. Dragutin Gustinčič (18821974) je bil politik in publicist, eden izmed ustanoviteljev KPJ, španski borec, zapornik na Golem otoku, profesor in prvi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani ter avtor rokopisa Das nationale Problem der Slowenen, ki naj bi ga pozneje domnevno prepisal ter pod svojim imenom in naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 izdal Edvard Kardelj. V dokumentarnem portretu ta domneva ni potrjena, o čemer govori tudi njegov sin, danes pokojni Jurij Gustinčič. V svojem eseju je namreč Dragutin Gustinčič podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev slovenske samostojne federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokulturnim in socialnopolitičnim interesom. Zastopal je tezo, ki je slovenski komunisti niso sprejeli bil je namreč proti temu, da bi bila Slovenija v Jugoslaviji. Po njegovih nazorih je Slovenija spadala v srednjo Evropo, kar je bilo za tiste čase heretično razmišljanje. Gre za predstavnika prve generacija komunistov, ki so verjeli v svoja prepričanja,ostro kritizirali razmere po drugi svetovni vojni, bili kritični do partije, izbrancev in privilegijev. Svoja stališča, od katerih ni odstopal, je tudi drago plačal. Dokumentarni portret nosi podnaslov Nevidni človek. Prav v tem smislu se odvija pripoved o prevečkrat spregledanem Dragutinu Gustinčiču, ki se začne z iskanjem njegove rojstne hiše in konča z iskanjem njegovega groba v Gornji Košani. O Dragotinu spregovorijo: Vita Mavrič, dr. Aleš Gabrič, Alenka Puhar, dr. Bogo Zupančič, Jurij Gustinčič, Radovan Hrast in dr. Jurij Perovšek.